Slovo legendarnega Petra Borote

Robi Kraner, 14.02.2010 (551)

Minule dni je po dolgi bolezni preminul Petar Borota, ki se ga starejši ljubitelji jugoslovanskega nogometa spomnijo po precej kontroverzni karieri.

Share |

Leta 1953, v Beogradu, rojeni nogometaš, je v profesionalnem nogometu debitiral že pri svojih šestnajstih letih na vratih OFK Beograda. Z dobrimi obrambami je hitro opozoril nase, postal mladi reprezentant in po šestih letih zamenjal klub. Odšel je na drugo stran Beograda v Partizan, kar je bila le stopnica v njegovi blesteči karieri. Pozneje je, kot eden izmed redkih nogometašev, prestopil v tujino in to ne kar nekam. Resda angleški Chelsea takrat ni bil tako vrhunska ekipa kot danes, saj je kljub njegovi neizmerni pomoči prvo leto celo izpadel iz elitne angleške lige, a je Borota še danes legenda Chelseaja. Za kratek čas je nastopal še za Brentford, potem pa se je preselil na Portugalsko, kjer je nosil dres Portimonenseja, Porta in Boaviste, kjer je končal nogometno kariero. Tudi po koncu igralske kariere je ostal zapisan nogometu, saj se je ukvarjal z menedžerstvom, nazadnje v italijanski Genoi, kjer je tudi umrl.

Čeprav je nedvomno dejstvo, da je veljal za zelo dobrega vratarja, ki je znal z bravuroznimi obrambami nasprotne napadalce spravljati v obup, pa je nekaj njegovih prejetih golov in na sploh obnašanje tako kontroverznih, da se ga mnogi spominjajo le po tem.

Bil je začetnik neke nove mode, saj je bil prvi vratar v Jugoslaviji, ki se je na tekmi pojavil v kratkih hlačah. Pod njimi je imel še nekoliko daljše hlače, tako da je na momente izgledal nekoliko klovnovsko. Takšne so bile večkrat tudi njegove frizure, a v srca navijačev se je vtisnil kljub nekaterim nerodno prejetim zadetkom.

Vse se je začelo leta 1977, ko je nastopal za jugoslovansko reprezentanco. Gostovanje v Romuniji se nikakor ni začelo po njegovih željah, saj je prvi gol prejel skorajda s polovice igrišča. Nekateri viri celo poročajo, da je bil krivec za vse štiri prejete zadetke, a so soigralci na njegovo srečo zabili kar šest golov in Jugoslavija je slavila. Le nekaj tednov kasneje se je osmešil na večnem beograjskem derbiju med Partizanom in Crveno zvezdo. Po dvoboju z nasprotnim napadalcem je padel in iz tribune se je zaslišal žvižg piščalke. Toda ker je Borota žogo zadržal v rokah, se sodnik ni odločil za prekršek. Situacijo je izkoristil Šestić - njegova poročna priča, a nogometaš Crvene zvezde. Dejal mu je, naj izvaja prosti strel. Nič hudega sluteč Borota je dal žogo na tla, si vzel zalet, medtem pa je Šestić premeteno pritekel do žoge in jo pospravil v mrežo. Nekaj podobnega se mu je pripetilo še v mednarodnem nastopu proti Dynamu iz Dresdna. Tudi takrat je spustil žogo na tla, a se je izza njegovega hrbta pojavil nemški napadalec in zatresel mrežo.

Takšni goli niso bili razlog, da ne bi prestopil v Chelsea, kjer je še danes v srcih navijačev. Že na prvi tekmi londonskega kluba je obdržal prazno mrežo, hkrati pa še zabaval publiko z metanjem žoge v prečko, preden je izvajal predložke. V tistem obdobju je bil eden izmed redkih vratarjev, ki so znali brcati žogo, poleg tega se je nemalokrat spustil v dribling in odhajal izven kazenskega prostora. V skokih z nasprotniki je pogosto žogo izbijal celo z glavo namesto z rokami. Vse te štorije so rodile mit, o katerem se veliko piše, a nihče ne ve, ali se je res zgodil. Nekoč naj bi v dresu Chelseaja ubranil strel z enajstmetrovke, toda ob posredovanju mu je z glave padla kapa. Ko jo je z žogo v rokah pobral iz gola, je prestopil golovo črto in si dosegel avtogol.

Petar Borota je bil še eden izmed plejade nogometašev, ki so z brcanjem žoge ušli mizernemu življenju. Revno otroštvo nanj ni dobro vplivalo, saj denarja, ki ga je zaslužil z nogometom, ni znal ceniti in obrniti v svoj prid. Pri prestopu v Chelsea je zaslužil 70.000 funtov, neprimerljiv denar za današnje razmere, a takrat je to bil dober prestop. Poleg bogate in cenjene kariere nogometaša je bilo zanimivo tudi njegovo razgibano življenje, saj se je na začetku kariere ukvarjal celo z avtomobilskimi dirkami. Ker pa vratarji ponavadi veljajo za malce "odštekane" ljudi, nas ne sme presenetiti niti dejstvo, da je na sredini nogometne kariere odkril še svoj umetniški talent. Tega je ohranil tudi v pozna leta, a ne na pravi način. Dobro je poznal umetniško sceno, tako dobro, da je bil organizator kar nekaj ropov muzejev in je po tem moral zapustiti Jugoslavijo.