Diktatorji, ki jih je zanimal nogomet

Robi Kraner, 31.01.2010 (499)

Na afriški celini je še mnogo držav urejenih po diktatorskem načinu. Liderji so, predvsem v prejšnjem stoletju, čudno vplivali na nogometno igro.

Share |

Če je nekdaj veljalo, da so olimpijske igre prekinile vse vojne, nekaj podobnega v Afriki upajo tudi za letošnje nogometno prvenstvo. Afriške države se ubadajo s številnimi težavami, že prej pa so se znali diktatorji še kako zanimivo obnašati proti nogometu in nogometašem.

Nogomet je vsekakor prvi šport te celine, zato ni presenetljivo, da je bil eden izmed največjih nogometašev črnega kontinenta George Weah le še kakšen korak oddaljen od tega, da postane predsednik domovine Liberije. Legendarni napadalec AC Milana je bil ponos celega naroda, up, na katerem so gradili konec vojn, masakrov in prevar. Ko je bila po televiziji tekma AC Milana, je v Liberiji vladal mir. A mu naposled ni uspelo postati predsednik države.

Toda, je liberijski nogomet pokazatelj Afričanom, da je mnogo važnejše najti nekaj, kar jih druži kot nekaj, kar jih ločuje? Čeprav je v glavnem mestu Liberije le en spomenik legendarnega nogometaša, se državljani še kako zavedajo, da nogomet in politika ne moreta iti z roko v roki. Nogomet, in šport na splošno, so politiki znali že prej zgolj izkoriščali za dosego političnih ciljev. V Afriki pa je živelo mnogo diktatorjev, ki so s svojo besedo neredko škodovali športu. Tako je naprimer gvinejski diktator Sekou Toure neuspešne nogometaše vabil kar na vojno sodišče.

Podobno je bilo tudi v Kongu (takrat sicer še Zaire). Joseph Desire Mobutu, ki je prišel na oblast leta 1965, je nogomet jemal nadvse resno. Na začetku je imel celo nekaj uspeha. Njegovi "leopardi" so bili dvakrat najboljši na kontinentu (1968., 1974.), poleg tega pa so se uvrstili še na svetovno prvenstvo v Nemčiji (1974.). "Petelin, ki naskoči vse kokoši", kakor je bil njegov vzdevek, je igralcem obljubljal 20.000 dolarjev, dragocene avtomobile, lepe ženske, hkrati pa je celo sam sodeloval pri oblikovanju dresov. Potovanje v Nemčijo se je izkazalo za polom, čeprav so z reprezentanco potovali vrači, s polnimi žepi čebule in kosti. V treh tekmah in treh porazih so nogometaši Konga prejeli 14 zadetkov. Trener Škotske, njihovega prvega nasprotnika, je po tekmi hudomušno dejal, da nasprotnik ne bi zadel niti piramide z razdalje desetih metrov. To je tako razkačilo Mobutuja, da je zagrozil nogometašem z zaprtjem domače meje v primeru še enega poraza s tremi goli razlike. No, naslednjo tekmo jim je Jugoslavija zabila devet komadov. In tako so potem nekateri nogometaši postali prodajalci perjadi, nekateri brezdomci, skratka, bili so izobčeni.

Diktatorski kolega iz Ugande, Idi Amin Dada, ki je bil več let boksarski prvak, je nemškemu prijatelju Burkhardu Papu šest let zaupal vodenje reprezentance žerjavov, kakor imenujejo to ekipo. Žerjavi so bili trikrat v zadnjem krogu afriškega pokala in s tem si je Pape pridobil nesmrtnost s posebnimi privilegiji. Lene nogometaše je smel brez kazni brcati v rit. In ne boste verjeli. Nekoč je dobil posebno nalogo. Predsednik mu je na igrišče pripeljal svoje ministre in Nemcu dal navodilo, da jih malo "ogreje". Mnogi ministri so o tem dogodku pripovedovali kot o najhujši uri svojega življenja.

Tretji primerek diktatorjev je bil Jean-Bedel Bokassa, car in kanibal iz Centralnoafriške republike. Bil je mali Napoleon. Sedel je na tronu v obliki orla, sovražnike je metal z letala, po navedbah naj bi celo jedel male otroke, živel pa je v prepričanju, da ima vso nogometno znanje. Večkrat je obiskal svojo reprezentanco, pred tekmo z Zairom pa jih je "motiviral" s posebej izbranimi besedami: "Vas je enajst, njih je enajst. Vsak naj si najde svojega nasprotnika in v akcijo."

Nogomet in predvsem nogometaši so eden izmed redkih uspešnih izvoznih artiklov Afrike. Zaradi tega je še kako pomemben. Mogoče ne toliko gospodarsko, a gre za kolektivno zavest afriških držav.