Se jih moramo bati?

Teroristi so teroristi zato, da se jih bojimo. V njih vidimo le oči, ki kukajo nad pokritim obrazom. To so videli tudi nogometaši iz Toga.

Veliki športni dogodki že dolgo več niso vzrok za avtomatsko premirje. Veliki športni dogodki vse bolj vabijo na plano raznorazne vojske, čete, skupine in posameznike, ki bi radi ujeli svojih petnajst minut slave in z nizkotnimi udarci opozorili na svoje probleme.

Nič drugače ni bilo pred začetkom letošnjega afriškega nogometnega prvenstva najboljših držav tega kontinenta. Nobena skrivnost ni, da na črni celini mnogokje divjajo absurdne vojne, bitke med plemeni, separatistične ideje. Ker pa je Afrika tako zelo daleč od nas, te novice ne pridejo v ospredje, ne prehitijo raznih morilskih prašičjih grip.

Tako bi bilo tudi s terorističnim napadom neke separatistične skupine iz Angole, ki je takoj po prečkanju meje, še v prisotnosti organov miru, nekaj ur ustrahovala avtobus nogometne reprezentance Toga in ob nekaj strelih pokosila tri osebe na avtobusu. Nogometaši, ki so pod sedeži molili usmiljenja pri svojih bogovih, so kasneje nekaj dni ostali v Angoli, v prestrašenem skupinskem krogu sklenili, da bodo kljub vesmu nastopili na nogometnem turnirju, a jih je rešil klic iz domovine. Predsednik države je zaukazal povratek domov, ker nihče ne bo odgovarjal še za kakšno žrtev. Predstavniki afriške nogometne zveze so, z imitacijo nojev in njihovih glav v pesku, izpadli neverjetno flegmatični ob škandaloznem dogodku in ekipi zagrozili z diskvalifikacijo, če se ne bo udeležila prve tekme. In tako se je tudi zgodilo. Hkrati pa so znali krivdo elegantno prevaliti kar na nogometno zvezo Toga, saj so namreč vsem reprezentancam dali priporočilo, naj na prizorišča pripotujejo z letali.

Še vedno te novice niso prišle povsem na vrh dnevnih novic, še vedno to ne bi bile novice za dnevnik, če čez nekaj mesecev v bližnji Južno afriški republiki ne bi bilo na sporedu svetovno nogometno prvenstvo, ki se ga bo udeležila tudi Slovenija. Strokovnjaki iz te afriške države tolažijo ves svet, da dogodkov ni moč v nobenem primeru povezati z njihovo deželo. Toda kaj, ko je to le mlatenje prazne slame. Za nas je Afrika še vedno Afrika, pa naj bosta deželi tisoč kilometrov narazen. O Južni Afriki itak vemo samo to, da je tam največ kriminala na svetu, da ti žepe oropajo tudi, če imaš v njih roke in da namesto turističnega vodiča ob vstopu dobiš deset zapovedi, kako se izogniti kriminalu.

In kako je sicer na nogometnih igriščih štirih novih štadionov v Angoli? Precej zanimivo, kar je za turnir afriških reprezentanc pričakovano. Nogometaši, ki nogomet še vedno jemljejo kot igro, kot nekaj prvinskega, tudi v zadnjem času niso preveč napredovali v taktičnem smislu. Še vedno pa so izredno atletsko oblikovani, napredujejo pa predvsem v tehniki. Presenečenja v obliki porazov favoritov se kar vrstijo, kakor tudi smešne napake branilcev, katerih bi se sramovali še naši nižjeligaši. Skratka, nogomet kot iz nekega drugega tisočletja, nogomet, ki se igra na valove. Nogomet, ki ga v valovih med dremežem in navdušenjem spremljaš po televiziji in pozabljaš na tisti dogodek z avtobusom.

Tvoje ime:

Tvoj email:

Tvoj komentar:

Vtipkajte še to kodo: