Dobra. Hm, dobra za vse?

Robi Kraner, 07.12.2009 (1283)

Prve reakcije po žrebu so ugodne. Kakor je ugoden žreb. Priložnost za spoznavanje Slovenije na dveh velikih področjih.

Share |

Svetovno prvenstvo v Južni Afriki se je že začelo. Resda se še nova adidasova žoga Jabulani, presenetljivo je spet najbolj okrogla od vseh žog na svetu, ne odbija po nogometni travi, a prvo dejanje je že za nami. Medtem ko so nekateri pričakovali velike svetovne zvezdnike (Charlize Theron, Nelson Mandela, Jacob Zuma, Sepp Blatter, David Beckham, Haile Gebresalassie), so nogometni gledalci južnoafriškega žrebalnega šova čakali le nasprotnike Slovenije.

In jih dočakali. Tako, na prvi pogled, ugoden žreb. Na drugi pogled, kakor skupino jemljejo tekmeci, je zadeva še boljša. Skupni imenovalec mnenj vsaj treh od štirih reprezentanc skupine C je, da je skupina dobra. To pomeni, da je po imenih ena najlažjih na prvenstvu. Razen seveda italijanske skupine, ampak zgodovina žrebov nas uči, da Italijani itak vedno naletijo na najbolj krompirsko skupino.

Slovenija je torej dobila skupinske tekmece. Anglija, kot zibelka nogometa, je nosilka skupine in seveda prvi favorit. ZDA so velika reprezentanca velike države, ki pa nogometa ne jemlje kot velik šport. Vendar samo na splošno. Nogometaši in strokovni štab ZDA nogomet jemljejo več kot resno. Tako resno, da so letos osvojili drugo mesto na generalki svetovnega prvenstva. In ob tem izločili evropskega prvaka Španijo. Tretji, oz. po času igranja prvi nasprotnik, je afriška reprezentanca Alžirije. Popolna neznanka, s tem avtomatično reprezentanca, ki jo v mislih lahko in moramo premagati, a z nekaj pametnimi miselnimi zavorami reprezentanca, ki je izločila Egipt, eno izmed močnejših severno afriških reprezentanc.

Druga faza žreba, če se našim uspe uvrstiti naprej, najbrž predvideva evropskega nasprotnika (v skupini D sta favorita Nemčija in Srbija), tako da se nekako niso uresničile mnoge želje po velikih Južnoameričanih (Brazilija, Argentina), katerih nimamo možnosti spremljati na istem igrišču kot Korena in kolegov. A na srečo smo se ognili velikim Afričanom (Kamerun, Slonokoščena obala, Nigerija, Kamerun), ki jih prav tako nimamo možnosti spremljati, a njihov afriški teren prav gotovo ni idealna izbira za spoznavanje njihovih moči.

Angležem in Američanom je skupno mišljenje, da bosta Slovenija in Alžirija le dopolnilo za sestavo štiričlanske skupine, hkrati pa nasprotnika za zmago, ime "tekmec" si še nismo zaslužili. Medtem ko nas nekateri mediji še vedno zamenjujejo za Slovaško (pa čeprav smo na prvenstvu oboji), nas vsaj Angleži dobro poznajo. Resda se tolažijo, da so nas pred kratkim že premagali, a brez hitrega božičnega darila sodnika nas ne bi. ZDA si celo obetajo prvo mesto, saj podobno kot Angleži Alžirce in nas jemljejo le kot trening za kasnejše zmage. Američani so vedno dovolj motivirani za velika tekmovanja, tokrat pa je naše upanje predvsem njihova preokupacija z zgolj tekmo z Angleži. S svojimi očeti, s svojimi vzori. Ob tem bodo preveč pozabili na nas in Alžirce. Nedvomno. In kaj je z Alžirci? Po neki logiki gre sicer za najslabšo afriško državo na tem prvenstvu, a podobno velja za nas, kot okarakterizirano najslabše Evropejce na turnirju. Če naši dobro začnejo prvenstvo in premagajo belo-zelene Alžirce, se zna zgoditi marsikaj. Angleži bi do zadnjega kola lahko imeli šest točk in proti nam postavili rezervno postavo. Priložnost za naše točke. Realno bi mi morali biti vsaj tretji, če bo Kekovi ekipi uspelo zadržati trenutno formo, pa bi lahko z ZDA precej odkrito bili boj za drugo mesto, ki vodi naprej. Velja pa vsaj prva, neskromna želja. Prva zmaga na svetovnih prvenstvih.