Od Dediča do Dediča na SP

Robi Kraner, 19.11.2009 (1168)

Slovenska reprezentanca je z odmevno zmago poskrbela za novo pravljico. Začeli smo z Dedičevim golom, kakor tudi končali. Končali le trenutno. Pravljica se nadaljuje...

Share |

Če se vsaka pravljica začne tam nekje za devetimi gorami, se je tudi druga slovenska nogometna začela za devetimi gorami. Devet gora iz Celja, v dokazani nogometni metropoli - Mariboru. Fantje, ki še nimajo vzdevka, ga bodo pa pred potjo v Afriko potrebovali, so pravljični impulz dobili s prvo tekmo v Ljudskem vrtu. Kekova zasedba je ne glede na poraz s Hrvaško že nakazala zametke ljubezni, kemije, zanosa, sreče in veselja. Kar je v naslednjih mesecih postalo gola resnica.

Dejansko se je pravljica začela na Poljskem, v Wroclavu, kjer se je kot glavni junak, kot feniks iz pepela, dvignil pozabljeni Zlatko Dedič. Z remijem proti udeležencu evropskega prvenstva in kasneje še zmagi s Slovaki, so naši izkoristili iskrico upanja, optimizma ter med navijači zanetili ogenj strasti. Ti so drli na stadion v Ljudskem vrtu, ti so reprezentanco spremljali na gostovanjih. In ta medsebojni izlivi pripadnosti so bili poplačani. Ker so nekaj, česar nima mnogo reprezentanc na svetu. Čeprav so najbolj znane navijaške pesmi bolj počasnega ritma, to Kekove ekipe ni iztirilo. Pravzaprav obeh Kekovih ekip. Niti tiste na igrišču, niti tiste, ki polni zvezke in računalnike z informacijami. Kek je s pomočjo Miklaviča in ostalih sodelavcev delo strokovnega štaba dejansko dvignil na nivo "štaba". Nasprotnik je bil preučen do zadnje podrobnosti, da pa je ob tem vidno napredovala predvsem igra njegove ekipe, pa ni bila več skrivnost.

Kljub temu, da so se vmes zgodili krizni trenutki, ko nam na obeh tekmah ni uspelo premagati Čehov (tam so se še videli nekateri znaki prevelikega spoštovanja), predvsem pa poraz na Severnem Irskem, jih je ostalo le še malo optimistov. Ko je Matjaž napovedoval tri zmage do konca kvalifikacij, ki bi našim tudi teoretično puščale odprta vrata do daljne Južne Afrike, so mnogi skomigali z rameni, kimali z glavami, redkokdo pa je upal na glas reči kaj proti temu. In se je zgodilo. Dve naravnost fantastični zmagi proti Poljski in Slovaški nista zrasli na zelju sreče, bili sta posledica izjemnih predstav, izjemno organizirane in vodene ekipe. Potovanje v San Marino je minilo v upanju na Poljsko. Na upanju, da Slovaki ne bodo slavili na snegu, ki je tisti dan presenetil to deželo, ki se je prvič zarotil proti nogometni Sloveniji. Zeleno beli so mraz, sneg, vodo in dež vedno izkoristili v svojo korist. A tokrat se ni izšlo.

To najbrž ni bil slab omen za nove kvalifikacije. Resda nas je nogometna vladavina sveta znova razočarala s preferiranjem velikih in nam dodelila Ruse, resda največje, a ne nogometno največje, toda pogum se ne meri v milijonih. Srce se ne meri v milijonih. Pogum in srce se merita z dušo, pametjo, pripadnostjo in željo. Če je na plastični travi Slovenija bila na robu prepada, ko so Rusi z dvema krompirskima zadetkoma ponovili vajo vseh naših dodatnih kvalifikacij (najprej je treba izgubljati, pa potem najprej spreobrniti rezultat, nato še dvoboj), je kot gol odrešenika prišla Pečnikova nastavljena glava. Dovolj za impulz zadovoljstva, upanja, optimizma. Dovolj za novo norišnico na igrišču, ob igrišču. In ko so Rusi na igrišču izgledali kot amaterji iz San Marina, so bogati Rusi, pravkar pristali z zasebnimi letali skorajda večjimi od mariborskega letališča, izgledali kot izgubljeni v pravljici. Niso bili zli liki pravljice, bili so dejansko izgubljeni iz realnega sveta v pravljico. Verjetno še danes ne vedo, ali se je to zgodilo res, ali jim je to nekdo povedal kot zanimivo zgodbo. Najbrž tudi Zlatko Dedič še danes ne ve, kakšen gol je zabil. Kako pomemben gol je zabil. Da je zabil gol, ki je Slovenijo še drugič odpeljal na svetovno prvenstvo. Da se je njegovo ime pojavilo na začetku pravljice in je trenutno pri zadnjem listu pravljice. Seveda, upajmo da nedokončane pravljice. Pravljice, ki se bo nadaljevala v vsaj nekaj poglavjih. Letnice rojstva proizvajalcev že kažejo na to, da to ni konec. Kek ne potrebuje zamenjave generacije. Kek potrebuje le nadgradnjo svojega dela, nadgradnjo povezane ekipe, nadgradnjo medsebojnih človeških odnosov. Do kod je to pač še mogoče.

Do takrat pa naj predsednik vlade kupuje ščetke in krtači kopačke, do takrat pa naj predsednik republike popravi melodije navijanja, do takrat pa naj nihče nepovabljen ne obljubja "novih stadionov", kakor je to bilo ob prvi pravljici.