Gazzamania

Robi Kraner, 01.11.2009 (931)

Paul Gascoigne je tipičen predstavnik angleškega nogometaša, ki je priprave na sezono najraje oddelal v pubu.

Share |

Alkohol in angleški nogometaši. To je nekaj, kar gre z roko v roki. Vse prej kot pametno, vzgojno in idolsko, toda pubi in pivo so za angleške nogometaše mnogokrat večja nagrada od denarnih premij. Vendar so nekateri znali določiti mejo. Spet drugim to ni uspelo. Spomnite se le Georga Besta, kateremu je alkohol uničil kariero, Tony Adams se je moral zdraviti. Vprašanje o karieri Paula Gascoigna brez piva ostaja neznanka. Nekateri pravijo, da ga je alkohol ustavil pri boljši karieri, spet drugi pa vedo povedati, da brez hlapov ne bi bil sposoben brcati.

Danes 42-letni možakar, rojen 27.maja 1967 v Dunstonu - povsem na severu Anglije, je prehodil življenje daljše od teh 42 let. Rodil se je kot drugi otrok (od štirih) revnemu delavcu Johnu (pomočniku zidarja) in njegovi ženi Carol. Kot že mnogokrat ugotovljeno, so takšne težke razmere idealne za razvoj nogometaša. Že štiriletni Paul je pokazal zanimanje za okroglo usnje in potem zelo uspešno brcal pri vseh mogočih šolskih ekipah. Toda prva klubska preizkušnja je pokazala, da ga v življenju čakajo ovire. Ipswich Town je menil, da iz njega ne bo nič. Ko sta podobno ugotovila še Middlesbrough in Southampton, bi mnogi kopačke vrgli daleč čez reko Tyno, ob kateri je Paul prebival. Toda Gazza, kakor so nadobudneža začeli klicati, je bil tako zasanjano prepričan v svojo nogometno kariero, da je že v osnovni šoli vadil svoj podpis. Niti realna ocena učitelja, da le en človek na milijon prebivalcev postane profesionalni nogometaš, ga ni odvrnila od četrte priložnosti. In pri Newcastlu jo je izkoristil.

Hitro je zabredel v težave. Še niti končal ni osnovne šole, ko je postal odvisen od igralnih avtomatov, za katere je zapravljal denar za avtobus. Vodka je bila prva stvar, ki ga je v tem času napila. S prijateljem sta ukradla steklenico, jo izpraznila, zaradi posledic pa se je mladi Gazza "smrtno zaklel", da alkohola več ne poskusi. Zdržal je dobra štiri leta. V tem času je moral preživeti še smrt najboljšega prijatelja, ki ga je prepričeval, naj pride v njegovo moštvo iz Middlesbrougha, a je tragična nesreča na delovišču kruto končala prvo njegovo iskreno prijateljstvo.

Kljub temu je v nogometu blestel. Kot kapetan je vodil mlado moštvo Newcastla do angleškega pokala, potem pa hitro zaigral za člane. A kakor se je vzpenjala njegova kariera, tako je sorazmerno rasla njegova "naklonjenost" težavam. Z znancem Jimmyjem "Five Belliesem" - ob takih prijateljih sovražnikov ne potrebuješ - je nekoga povozil, potem pa sta zapustila avto, ga prijavila kot ukradenega, a resnica je prišla na plano. Kaznovan je bil tudi s točkami, čeprav izpita za avto sploh še ni imel. V klubu so mu dali zadnje opozorilo, sam pa se je počutil zapostavljenega, saj je že takrat imel občutek, da se norčujejo iz njegove nekoliko močnejše postave. Nekoč ga je to tako spravilo ob živce, da se je s traktorjem za košnjo trave zabil v steno slačilnic. V sezoni 87-88 je postal naj mladi igralec lige, s ponudbama Manchester Uniteda in Tottenhama. Ker se njegov priljubljeni klub Liverpool ni zanimal zanj, je obljubil prihod Fergusonu (Man UTD). Škotski trener je šel zadovoljen na počitnice na Malto, kjer je v časopisu prebral, da se Gazza seli v Tottenham. Sir Alex je v svoji biografiji priznal, da je to njegov največji nogometni poraz do sedaj. Presodila je ponudba hiše za njegovo revno družino.

Na prvi pogled res ni bil tipičen nogometaš. Pravzaprav je nekdo težko povedal, kaj je njegova najboljša lastnost. Kljub ne prav športni postavi, je bil zelo močan. Kljub smešnemu gibanju, je bila njegova tehnika vrhunska. Kljub temu, da je imel v igri neverjetno idejo, je znal s podrsavanjem v noge prestrašiti še največjega kostolomca. Skratka, povsem netipičen zvezni igralec. Ko je že podpisal predpogodbo z italijanskim Laziem, se je v angleškem finalu na nenavaden način poškodoval. Sam je storil prekršek z visoko dvignjeno nogo, njegovo koleno je popustilo nekaj sekund kasneje, ko se je zgrudil v živem zidu. Prestop v Italijo se je prestavil, nekaj mesecev ga je stala nova "nerodnost", ko je poškodbo podaljšal v pretepu v nočnem lokalu.

Italijanski del kariere bi Paul najraje izpustil, saj so se ga poškodbe nog, pa tudi obraza kar lepile. Zato pa je bilo obdobje pri škotskem Rangersu polno anekdot. V srca navijačev je sedel z izjemnim zadetkom proti gorečim rivalom Celticom, ko je dosegel zadetek po tem, ko je predriblal celo igrišče. Tekma pokalnega finala mu bo za vselej ostala v spominu. Zaradi utrujenosti jo je po njegovih besedah odigral zgolj na adrenalinu in jo odločil s tremi zadetki. Seveda Gazza ne bi bil Gazza, če ne bi kaj ušpičil. Enkrat je sodniku, ki je izgubil kartone, pokazal rumeno kazen, spet drugič je z mimiko igranja na flavto razbesnel verske nasprotnike in se komaj rešil linča.

Na koncu svoje kariere je poskusil še igrati v Middlesbroughu, Evertonu, Burnleyu, in Wolverhamptonu. V tujini je bil blizu ameriškemu DC Unitedu, nekaj tekem je odigral tudi za kitajski Gansu Tianma. Toda to so bili vse poskusi zapolnitve prostega časa ob obiskovanju pubov. Že takrat je šel prvič na zdravljenje od alkohola, prvo od serije neuspešnih.

Zgodba z reprezentanco je nekaj povsem svojega. Če je rad igral nogomet in je ljubil igrati za priljubljen klub, je igranje za Anglijo preprosto oboževal. Takrat je iz sebe iztisnil še tiste zadnje skrite adute. Tako recimo ni znal skriti solza po prejetem rumenem kartonu, ki ga je oddaljil od igranja na naslednji tekmi. Seveda pa igranje za Anglijo požene še druge sile. Sile rumenega tiska. Ki nadvse ljubijo alkoholne junake. Z Gazzo so hitro prešli v vojno. Njega in napadalca Sheringhama so tik pred evropskim prvenstvom slikali "mrtvo pijana" na zobozdravnikovem stolu. Gascoigne jim je vrnil že ob prvem zadetku na turnirju, ko je sedel na tla, soigralci pa so mu v usta vlivali vodo. Končno besedo pa so vendarle imeli časopisi. Teden dni pred novim prvenstvom so objavili slike zapitega Paula, kako se baše s kebabom in selektor Hoddle ga je nagnal domov. Gazza pa je od jeze pač razbil slačilnico.

Po igralski karieri je hotel postati trener, a mu privatno življenje tega ni dopustilo. Poročen je bil zgolj dve leti, od zakona mu je ostal sin Regan Paul in dva otroka, ki ju je v zakon prinesla žena. Sam je priznal, da je ženo Sheryl večkrat pretepel, podobno zase trdijo tudi otroci. V svojih dveh avtobiografijah je priznal vse svoje težave z bulimijo, mentalnimi motnjami, alkoholom in celo svojo dvojno osebnost.

Kasneje je bil dvakrat na sodišču zaradi pretepa z novinarji, ob štiridesetem rojstnem dnevu je bil na operaciji čira na želodcu. Na začetku leta 2008 je skorajda storil samomor, nakar je moral na rehabilitacijo, kjer so ga kar trikrat oživljali zaradi zastoja srca. Čeprav so potem obstajali trenutki, ko je bilo videti, da se je rešil krempljev alkohola, ki ga zanesljivo vodi v smrt, pa vedno znova z incidenti poskrbi, da temu ni tako. Tega ga ni mogla odvaditi niti posebna prošnja družine, njegovo depresijo je povečala smrt sira Bobbyja Robsona, ki mu je bil drugi oče. Zadnji indcident, ki trenutno kroži po internetu je škandal v lokalni biljardnici, ko se je pijano majav z glavo lotil redarja. Ob takem nadaljevanju življenja lahko iz Anglije čakamo le še na zadnjo - najslabšo - vest.