Prašnikar razmišlja o dopustu

Robi Kraner, 24.06.2009 (1421)

Preberite si zgodbo o najuspešnejšem slovenskem trenerju, ki si po dekadah nogometa končno želi normalen dopust.

Share |

Bojan Prašnikar. Capello iz Šmartnega ob Paki. Naziv Capello ni prišel zgolj zaradi podobnosti z italijanskim strategom, temveč predvsem zaradi načina dojemanja nogometa. Skrajno profesionalno, organizirano, nasploh vrhunsko. Oznake, ki so se v času vodenja klubov in reprezentance dodobra vsidrale v Prašnikarjeve pore. In ga označujejo skoraj tako poosebljeno kot uspehi in trofeje, ki jih je osvajal.

Bojanova zgodba se je začela v majhnem Šmartnem ob Paki, februarja 1953, kjer se je uspel dokazati v nogometu. Zelo izkazati. Že kot dvaindvajsetletni mladenič je s svojim matičnim klubom postal najboljši strelec slovenske 1.lige, ki je takrat sicer bila nizko rangirana, glede na višje jugoslovanske lige. Svoje golgeterske sposobnosti je še trikrat okronal z nazivom najboljšega v Sloveniji. Čeprav je vmes zaigral še za ljubljansko Olimpijo in avstrijski Bleiburg, je igralsko kariero zaključil že pri 31-ih letih. Hitro se je odločil za novo nogometno pot. Trenersko. In že zdaj, ko je pred njim še veliko trenerskega časa, lahko rečemo, da je ta še uspešnejša.

Brez dvoma lahko zapišemo, da gre za najuspešnejšega slovenskega trenerja, čeprav bi kdo rekel, da ni boljši od Katanca. Resda je Ljubljančan v reprezentanci imel večje uspehe, a je v klubskem nogometu povsem pogorel. Prašnikar se je v svoji uspešni karieri kar v treh obdobjih znašel na selektorskem položaju Slovenije, zagotovo pa bo ostal zapisan kot prvi selektor naše reprezentance. Največji uspeh pri vodenju izbrane vrste je prav gotovo uvrstitev v dodatne kvalifikacije s Hrvati, kjer smo izgubili zaradi poceni prejetega zadetka.

Zato pa je bilo veliko več uspeha na klubski ravni. V slovenski prvi ligi je za njim že 401 tekma na klopi sedmih različnih klubov (seveda tudi največje, kot so Maribor, Olimpija, Mura, Publikum itd.) Naslove je začel osvajati hitro - z Olimpijo - toda obdobja v Mariboru se verjetno spomni s kurjo kožo. Že v svoji prvi samostojni sezoni je Mariboru prvič priigral naslov državnega prvaka, kar je na zadnji tekmi s Potrošnikom iz Beltincev pospremilo rekordnih 14.000 gledalcev. Ekipo je gradil na svojstven način, kjer je kazal znake popolnega gospodarja sistema. Poleg trenerskega dela je zahajal vse več tudi na menedžersko raven, kar pa mnogim ni bilo po godu. Tako je moral celo na sodišču dokazovati eno izmed številnih obtožb, da pri njemu igrajo igralci, ki mu za to plačujejo. To je verjetno edina packa na njegovi karieri, čeprav je na sodišču opral svoje ime. Gradnja moštva v Mariboru je trajalo tako dolgo, da je prišel vrhunec v obliki Lige prvakov in eksplozije ekstaze navdušenja 25.avgusta 1999. Sledilo je obdobje visokih pogodb, zgrešenih nakupov in slovesa Prašnikarja. Uspehi so se tudi njemu precej zmanjšali, a njegovo ime se je zapisalo na kažipote evropske tržnice. Med drugim je že tedaj navezal stike z Nemčijo, idealno deželo za njegov način dela. A do odmevnega prestopa ni prišlo.

Vodenje ciprskega AEL-a iz Limassola mu zagotovo ne bo ostalo v čislanih spominih, saj razen slovenske kolonije nogometašev na vročem otoku ni zgradil nič kaj drugega. Mogoče spet nekaj kontaktov za naprej. Njegova cena kljub temu ni padla, zato je kot prav neverjetna odjeknila vest, da bo vodil ajdovsko Primorje, kjer je sicer uspel zadeve postaviti na stabilne noge, a znova bez uspehov.

Potem pa je sledila krona njegove trenerske kariere. Prišel je konkreten poziv iz nemške Bundeslige. Krepko zadnji palček iz vzhoda države Energie iz Cottbusa je potreboval odrešenika. Vodje kluba so nezaupljivim navijačem predstavili Slovenca, Prašnikar pa se je znašel na terenu, ki je bil zanj kot vlit. Po kalupu je kaos spremenil v red in disciplino. Če je tega lahko naučil Nemce, potem je to še en pokazatelj več, kakšen "Nemec" je pravzaprav Prašnikar. Razni motivacijski prijemi, kot je bilo treniranje ob najbolj nenavadnih nočnih urah, so psihološko dvignili ekipo do te mere, da je nanizala rekordne tri zmage zapored, na koncu pa se veselila obstanka. Cilj, ki je bil ob prihodu Prašnikarja zapisan le v glavah optimistov, realisti so prej sanjali loto dobitek kot še eno prvoligaško sezono. Toda Bojanu je uspelo. Bojan je bil proglašen za drugega najboljšega trenerja Bundeslige. Premagal ga je le en trener! Naravnost fenomenalno. Potem pa je mogoče sledila napaka, da se ni odločil za odhod. S Cottbusom bi lahko v novi sezoni kvečjemu izenačil svoj podvig, kar seveda ne bi bil več podvig, s takšno ekipo ni mogel višje. Je pa lahko nižje. In to se je na žalost tudi zgodilo. Izpad iz 1.bundeslige je pomenil slovo Prašnikarja, ki seveda tudi v Nemčiji ni ostal brez "sovražnikov" med njegovimi igralci. Vedno so se o njem kritično oglašali nogometaši, ki niso prenesli reda in discipline, igralci, ki so hoteli v ekipi biti nekaj več. A on je z njimi znal. V klubih je bil vedno več kot nogometaši, celo v Nemčiji.