Odhaja živa legenda

Robi Kraner, 08.06.2009 (1352)

Paolo Maldini je pojem nogometnega branilca, ki je svoje znanje vnovčil, kakor je najbolje znal.

Share |

Če ste v zadnjih dvajsetih letih slučajno živeli na planetu z imenom Zemlja in imate zgolj povprečno znanje o nogometu, boste med najboljšimi tremi branilci vseh časov prav gotovo imenovali tudi Paola Maldinija. Postavni Italijan, ki bo še ta mesec praznoval 41. rojstni dan, svoja leta dobro skriva. Tako po izgledu, kot po nogometnih predstavah. A kljub temu je napočil čas, da kopačke obesi na klin.

Tako se je rojeni Milančan - v tem trenutku ne gre zgolj za živo legendo, ampak je do statusa legende prišel še celo v času svojega aktivnega igranja - odločil kljub temu, da ga visoki predstavniki kluba mamijo še za kakšno leto igranja in upajo, da si bo legendarna trojka premislila. V nasprotnem primeru jim ne preostane drugega, kot upokojiti dres s številko tri, ki bo v AC Milanu na voljo le v primeru, da se bo do nje prebil kateri od Paolovih sinov (Christian že igra za mlado selekcijo kluba).

Maldini, ki je v bistvu poosebljena nogometna odgovornost, pripada zanimivi družini. Že njegov oče Cesare je bil namreč legenda kluba AC Milan, kar je seveda bil razlog, da se je tja včlanil tudi devetletni Paolo. Njegovo takratno dojemanje nogometa ga je pripeljalo do prav neverjetnega mejnika. Levi bočni nogometaš je za člansko vrsto debitiral s svojimi 16-imi leti, že takrat pa je kazal znake novodobnih bokov, ki jim ni tuja ofenzivnost. Da bo njegova kariera posuta z zvezdnim prahom je lahko zaslutil že leto kasneje, ko je postal standardni član moštva in že osvojil prvo lovoriko. Do konca bleščeče kariere je bil sedemkrat prvak Italije, petkrat prvak Lige prvakov, petkrat je osvojil superpokal UEFA, enkrat pa je bil s klubom tudi svetovni prvak. Manjka mu le kakšen popoln uspeh v dresu reprezentance, kjer je zbral rekordnih 126 nastopov (od tega je bil kar 74 krat kapetan), najbližje je bil leta 1994 v ZDA, ko je kot kapetan zajokal v finalu po porazu po enajstmetrovkah z Brazilci. Po odličnih predstavah je bil izbran v idealno enajsterico svetovnega prvenstva in s tem ponovil očetov dosežek izpred 32-ih let. Bil je tudi prvi branilec, ki je kadarkoli prejel pokal za najboljšega igralca na svetu. To se je zgodilo prav leta 1994, ko je v ganljivem govoru postavil svojo vlogo branilca v ozadje in skromno dodal, da bi si nagrado pravzaprav zaslužil Franco Baresi. Ta gesta je očitno šla v pozabo pri nekaterih klubskih navijačih, ki so na Maldinijevi tekmi slovesa na San Siru (24.maja letos) poskrbeli za edino črno packo. Ko je Paolo odtekel čustven poslednji krog, so kamere v ozadju pokazale napis "Nikoli te ne bomo sprejeli za pravega kapetana. To je bil le Franco Baresi."

Eno izmed največjih čudes našega tranzitnega časa predstavlja dejstvo, da je od leta 1985, ko je debitiral za AC Milan, igral le v rdeče-črnem dresu tega kluba. Nikoli ni razmišljal o zamenjavi kluba, nikoli niti ni začutil potrebe po tem. Njegova pojava na igrišču je pri tekmecih vzbujala strahospoštovanje. Ne zaradi tega, ker bi rad udarjal po nogah, on je preprosto igralec, ki se ga napadalci želijo ogniti. Četudi ni več najbolj zanesljiv na svetu, ga večkrat reši prav ta respekt. Ni bilo le enkrat, da je nasprotnik pri običajni zamenjavi dresov po tekmi prosil še za njegov avtogram.

Sam ve, kaj je njegova največja vrlina. Pamet. On je prekleto pameten nogometaš, ki nikoli ni bil hiter ali močan. On je nasprotnika znal premamiti v svoj slog igre, v svoj tempo, kar je storil s šahovskim predvidevanjem poteze. Nasprotnika je prebral, še preden se je on sploh odločil, za njegovo potezo je vedel že prej kot on. In to je eden izmed razlogov, zakaj v nogometu s tako lahkoto ekzistira že tako dolgo.

Zadnja leta so minila med poškodbami kolen. To ga je dalo v "prekomando" na pozicijo centralnega branilca. In tudi tam se je znašel odlično. Z Nesto je tvoril "milanski zid", a očitno ne bo šel do 1000 zbranih prvoligaških nastopov. Zbral jih je nekaj nad 900, vključno z ostalimi tekmami (pokalna in evropska tekmovanja) pa je "cilj 1000" že zdavnaj presegel.