Jezus je pot, Tavares pa Bog

Čeprav njegov tek nikoli ni bil lahkoten, njegova pozicija na terenu nikoli dalj časa fiksno definirana, njegova leta pa vedno zarotniški misterij, je Tavares v desetih letih nastopanja dejansko težko ponovljiv vrhunec prve lige Slovenije.

Ko se je nekdanjemu nogometašu Internacionala in učiteljici (uradnega) leta 1984 v brazilskem Porte Alegreju rodil Marcos Magno Morales Tavares, je bila to tretja sreča za očeta. Prva dva sinova namreč nista šla po njegovih stopinjah, Marcos pa je nogomet vzel za svojo igračo. In ga v življenju v enosobnem stanovanju sprejel kot enosmerno vozovnico. Hitro ranjeno srce očeta, ko je Marcos pri 13-ih podpisal pogodbo z največjim rivalom Gremiem, je bilo verjetno hitro zaceljeno. Kvaliteta je Marcosa pripeljala do mladih reprezentanc Brazilije, žal pa tudi v neobvladljivi raj na Zemlji. Nogometaši, diskoteke in mične obline Brazilije. Da ga ni potegnilo še v kriminal, so preprečili njegovi prisebni prijatelji. Mnogi od njih svojega življenja niso znali rešiti.

Prišel je čas treh treznitev. Najprej je spoznal Leticio, sedanjo ženo, z njo moral svoje znanje prodajati v tujini in v Maleziji, kjer se je najprej preizkusil, je spoznal Boga. Ki ga vodi še danes, pravzaprav je njegov način življenja. 'Jezus je pot' ima napisano na majici, 'Tavares pa Bog' lahko enostavno zaključijo v Mariboru. Razdajanje tega vedno nasmejanega Brazilca je v nogometnem profesionalizmu tako netipično, tako široko, ker nogomet igra in živi s srcem.

Vrnitve v Brazilijo in odhodi na Ciper mu niso prinesli veselja. Tega je čutil samo v družinskem okolju. Nilton Fernandes je čutil družinsko ekipo Maribora, ki jo je gradil Zlatko Zahović, bil posrednik pri spoznavanju dveh zdaj prvih imen štajerskega kluba. V Poreč je leta 2008, kjer so na istrskih njivah brcali vsi, od balkanskih prvoligašev do šestoligašev, prišel tudi Tavares. Morda se je nekomu zdelo, da je zamenjal igrišče, ko je povsem nepripravljen, z večnim problemom viška teže, deloval še bolj zadihano kot parna lokomotiva s težkimi vagoni, a Zlatko je v njem videl nekaj. Nogometno znanje. Drugo se da speglati. Štefan Škaper še ni zvrnil kupice v strahu po izgubi rekorda.

Malce prilagajanja je bilo potrebnega in začel je nekoliko nesigurno loviti strelski rekord svojega tedanjega trenerja Branka Horjaka. Nekoliko sključena postava, šprint z dolgimi, neenakomernimi koraki, sopihanje, vse je bilo vidno. Misteriji o prirejenih letih, o krajši nogi, na izgled je bilo kar realno. Toda podobno kot rojak Garrincha ni tekmoval v estetskem igranju nogometa, temveč v sami esenci - igranju nogometa. Žoga je čedalje bolj postajala njegova venomer 'skrita' prijateljica, resnično težko mu jo je bilo odvzeti. Še vedno ima to v sebi, morda ta švicarska banka ne deluje več tako sigurno. Zato pa je njegova neverjetna vztrajnost, veselje do nogometa ob glavi čistih misli izpostavilo njegovo vrhunsko lastnost. Goli v samih zaključkih tekme. Odločilni goli. Goli proti slabim nasprotnikom. Goli proti dobrim nasprotnikom. Goli v evropskih tekmovanjih. Postal je najboljši strelec evropskih kvalifikacij vseh časov. Goli v začetkih tekme. Postavil je rekord najhitrejšega gola v ligi (8 sekund). Goli. Goli. Goli. Postal je nogometaš z največ goli v prvoligaškem prvenstvu. Štefan Škaper je zvrnil kupico.

Prav fascinantna je njegova ljubezen do nogometa, ob ostalih stvareh (vodenje restavracije, hostla, nogometne šole, cerkve, penina Marcos ...). Spomnim se ga z letošnjega poletja, ko smo se z njegovim brazilskim prijateljem Da Silvo pogovarjali o poteh njegove nogometne šole, kako zanesenjaško je govoril o simbiozi brazilskega in evropskega pridiha, ki bi izluščilo top nogometaše. A hkrati meni neznancu omenil še prvo tekmo z Zrinjskim, kako je njihov bočni nogometaš hiter, kako ga zaustaviti, kako priti do lige prvakov. 

Prav neverjetno srečo imamo, da je Marcos Magno Morales Tavares prav tisti od 1202 profesionalnih Brazilcev v tujini v tem času, ki ga imamo čast v živo spremljati v naši prvi ligi. In seveda upamo, kot upa on, da bo kdaj zabil tudi v ligi prvakov, da ga bomo imeli možnost spremljati še nekaj časa. Golov v nogometu se namreč nikoli ne naveliča(mo).

Robi Kraner, 28.11.2017