Kariero mu je zagnala babica

Javier Grbec je še en argentinski Slovenec, ki v zadnji sezoni igra v 2. argentinski ligi. V Slovenijo je prišel s pomočjo babice. Razkril nam je še več zanimivosti iz svojega življenja.

V Evropi velja prepričanje, da vsi južnoameriški otroci nogometno znanje pridobivajo na ulicah. Tako pridobijo svojo razpoznavno tehniko obvladovanja žoge na malem prostoru. Je bilo tako tudi v primeru našega tokratnega sogovornika? 'Začel sem sicer na trgu, še več spominov na začetno brcanje pa sega v šolo, kjer smo to počeli, kadarkoli se je ponudila možnost za to. Eno mojih prvih daril je bila nogometna žoga in majica kluba Boca Juniors. Takrat sem se z igranjem z očetom zapisal nogometu. Pri sedmih letih sem začel z organiziranim igranjem. Temu mi rečemo 'baby nogomet'. V eni ekipi na majhnem igrišču igra 5 nogometašev. Pri 11-ih letih sem prešel v klub, kjer smo začeli igrati na igriščih normalne velikosti.'

Za razliko od Andresa Vombergarja, se Javier ne znajde toliko s slovenskim jezikom. Iz otroštva mu je ostala še ena ljubezen. 'Star sem bil šest let. Nekega dne sem bil v svoji sobi in oče mi je prinesel klasično kitaro. Takoj sem odšel v glasbeno šolo, ki sem jo obiskoval do trinajstega leta. Potem pa sem se moral odločiti med glasbo in nogometom. Po šoli namreč ni ostalo dovolj časa za oboje. Nogomet je dobil prednost, glasba pa je ostala hobi. Kljub temu sem pri 17-ih letih sodeloval v bendu, kjer sem izpopolnjeval svoje znanje. Ko pa sem postal profesionalni nogometaš, pa sem prekinil tudi s tem. Zgodi se, da zaigram še doma, ali pa zdaj, ko sem spet v Argentini, včasih tudi s prijatelji.' Ljubezen do kitare kaže z zelo zanimivim proslavljanjem doseženih golov, ko imitira igranje kitare.

Nogometna kariera Grbca je dobila nepričakovan zasuk, ko je njegova babica, kot vsako soboto, poslušala slovenski radio program. Takrat je bil med oddajo oglas, da se zbirajo nogometaši, ki bi pod imenom Zedinjena Slovenija odšli na turnejo po Sloveniji. Takrat sta z očetom prvič prišla v stik z drugimi Slovenci v Argentini. 'Takoj po turneji je v Sloveniji pri Factorju ostal moj prijatelj Lucas Horvat. Skupni kontakt mi je potem omogočil, da sva skupaj s Horvatom odšla v ptujsko Dravo, ki je takrat igrala v 1. ligi in je potrebovala tudi napadalca.'

Že zaradi jezikovne prepreke in predvsem povsem drugačnega življenja, je Javier na začetku imel kar nekaj težav. 'Prvih nekaj mesecev nisem najbolj užival. Moral sem se prilagoditi in predvsem sprejeti oddaljenost od družine. Ko sem se naučil nekaj slovenskega jezika, je vse postalo lažje. V bistvu je vse postalo kar sanjsko. V Sloveniji sem preživel lepo obdobje, spoznal mnoge prijetne ljudi. Toda rezultati Drave in finančne težave kluba so bile razlog, da smo predčasno prekinili pogodbo. Nekoliko žalosten sem se vrnil v Argentino. Če pogledam nazaj s svojimi izkušnjami, sem verjetno šel v Evropo prezgodaj. Bil sem zelo mlad in nepripravljen na tako veliko spremembo v življenju. Vsekakor pa je to bila izredna izkušnja.'

Ker se je torej pokazal slovenskim gledalcem in ker je pozneje tudi uspešno igral v Argentini, Čilu in Ekvadorju, je verjetno kdaj pomislil tudi na našo reprezentanco? 'Vedno sem sanjal, da bi bil del slovenske reprezentance. Ko sem bil v Čilu in sem pridno zabijal gole, sem sicer dobil informacijo, da me NZS spremlja, toda nikdar ni prišlo do neposrednega stika s selektorjem.'

Kako pa vidi sebe po igralski karieri? 'V tem trenutku povsem uživam v tem, kar počnem najraje, torej igranju nogometa. Ne vem, koliko let igralske kariere me še čaka, toda že razmišljam o dnevu, ko bo tega konec. Naslednje leto bi rad nadaljeval svojo univerzitetno pot, ki je trenutno prekinjena. Študiral sem elektromehanični inženiring in sem prišel do tretjega leta študija. Vem, da se mi bo življenje povsem spremenilo, toda v tem trenutku se ne vidim v nogometnem svetu po koncu igralske kariere. Ampak menim, da imam še kar nekaj časa, da se dokončno odločim, kaj bo potem.'


Robi Kraner, 21.12.2016