Fiki še ni rekel zadnje

Zelo uspešen napadalec Ivan Firer, ki je pred dvema letoma zabeležil tudi reprezentančni nastop, se je v zadnjem letu malce izgubil z našega radarja. Sam pravi, da ga čaka še nekaj let igranja nogometa.

V družini, kjer imajo vsi bratje in še oče vzdevek Fiki, mora biti pestro. Sploh če vemo, da je starejši brat Robert eden od ustanoviteljev legendarne skupine Mi2. Kako pa glasbo obvlada nogometaš Ivan? 'Pevske kariere zagotovo ne bom gradil, bom to prepustil kar najstarejšemu bratu, Robertu. Res pa je, da v prostem času vzamem v roke frajtonerico in si kako zašpilam!'

Prebrati je bilo moč, da je bil Ivan kar navihan otrok, zato ne čudi, da je zelo hitro zaigral v članskem nogometu. 'Prvič sem za člane zaigral kot 16-letni fant, v ekipi Mons Claudius, ki je takrat nastopal v 3. SNL. Bilo je neprimerno težje, kot je to zdaj mladim fantom, ki se prebijajo na člansko sceno. Bili so kar drugačni časi, bolj trdi in  disciplinirani. Ampak zame je bilo to obdobje osebno super, saj sem imel priložnost, pri tako rosnih letih, delati z veliko starejšimi in izkušenejšimi igralci, kar je tudi mene naredilo bolj trdnega, tako fizično kot psihično!'

Zato ni bilo presenečenje, da je vpijal znanje in bil zelo hitro pripravljen na prvo eksotično inozemno izkušnjo, še preden se je dokazal na najvišjem nivoju v Sloveniji. V islandski Grindavikur ga je spravilo znano nogometno ime. 'Največ zaslug za moj odhod na sever je imel Robert Pevnik. Pot na Islandijo se je zgodila praktično čez noč in je bila dobra izkušnja. Sicer se je bilo kar malce težje privaditi zaradi povsem drugačnih razmer, tako vremenskih, kot dojemanje polarnega dneva in noči, pa hrane na drugi strani. Ampak je bilo vse ok. Tudi športno je bilo vse ok. Igral se je dober nogomet, ker je bilo dosti igralcev iz Anglije, Škotske in Irske. V naši ekipi pa sta bila tudi dva igralca iz Hrvaške, s katerima se še dandanes slišimo.'

Tudi po vrnitvi iz tujine še ni bilo prostora zanj v naši 1. ligi. Po drugoligaških sezonah v Dravinji in Dravi, je pri 26-ih letih le prišel do te stopnice, pa se vseeno ni vse končalo najboljše. 'Sicer sem že pri 16-ih letih imel ponudbo, da bi šel v NK Celje, ampak je prevladala želja po članskem nogometu, zato sem ponudbo zavrnil. Potem pa je res trajalo kar 10 let, da sem se prebil v 1. ligo. Če razmišljam za nazaj, mogoče nisem imel nekoga, ki bi me malo porinil naprej, mogoče še nisem bil pripravljen za ta korak, mogoče pa je tako hotela usoda. In ko sem končno prišel v 1. ligo, podpisal enoletno pogodbo ter odigral nekaj tekem, sem si proti Mariboru huje poškodoval kite v ramenu. Diagnoza - tri mesece počitka.'

Sledila je tista znana nogometna, en korak nazaj, da lahko narediš dva naprej. In res. Prestop v Šmarje. 'Prekinili smo pogodbo, pa še poškodovan sem bil povrh. Seveda je bilo nemogoče najti klub, ker sem se po poškodbi začel vračati sredi marca in NK Šmarje pri Jelšah mi je omogočil, da sem se vrnil v pogon. Nato sem odšel na preizkušnjo v Rudar in v Velenju ostal tri leta.'

Končno je doživel svoje sanje in najboljše obdobje. 'Pri Rudarju sem res doživel najlepša in najboljša nogometna leta. Resnično je bilo fajn! Tako na igrišču, kot ob njem. Bili smo prava klapa in temu so sledili tudi uspehi, ki smo jih imeli s trenerjem Javornikom na čelu.' Tako dobro obdobje se je enostavno moralo zaključiti s češnjo na vrhu torte, oz. takrat totalnim presenečenjem, ko sta z Rotmanom dobila vpoklic Katanca. 'Vpoklic v reprezentanco je bil veliko presenečenje, ampak tudi dokaz, da sem naredil nekaj dobrega in da je to nekdo tudi opazil. Na to sem zelo ponosen.' Presenečenje je bilo toliko večje, ker je takrat štel že 30 let. 'Če pogledamo realno, je kar nekaj igralcev v drugih reprezentancah starih 30 let ali več in so pomembni členi ekip. Zame leta niso merilo, če le lahko daš na igrišču vse, kar se od tebe zahteva.' Spomini bodo ostali, vnukom bo ob kaminu lahko pripovedoval lepe zgodbe. 'Turnejo po Južni Ameriki si bom zapomnil za vedno! Spoznal sem veliko ljudi, sklenil prijateljstva in igral proti verjetno najboljšemu igralcu vseh časov - Messiju. Top!'

Razmere v Velenju so se poslabšale, znova je moral v Celje, kjer je bil v dobri ekipi, a se je prikazala ponudba za odhod v tujino. Spet eksotična. Vietnam. 'Selitev v Vietnam, moram iskreno priznat, je bila težka. Sploh ker sem doma pustil otroka (hčerko Evito in sina Evana) ter seveda ženo. Nisem imel natančne predstave, kam se odpravljam, oziroma kaj me čaka. Moja veza pri prestopu mi je zagotavljala dogovor o dveh, treh treningih, da se novi delodajalec prepriča o mojem zdravju. Ampak dva-tri treningi so se raztegnili na dvanajst dni, štiri tekme in kar deset treningov. Pa sem vse oddelal in je bilo urejeno.' Kako pa je tam dojemal drug pristop do življenja, nogometa? 'Začetki so bili težki. Druga hrana, vreme, ljudje... vse čisto kontra, česar smo mi vajeni. Ko se sčasoma malo navadiš, pa je ok, sicer je res težko.'

V letu dni je zamenjal dva vietnamska kluba, razmere tam očitno niso tako organizirane. 'Glede zamenjave kluba med sezono bi lahko na dolgo in široko razglabljal, ampak recimo da so bile interne zadeve. Čeprav sem bil najboljši asistent cele lige (na polovici sezone), eden boljših igralcev, pa še 2. smo bili na lestvici, pa vseeno 'nisem bil dober'?! Pustimo to. V glavnem, interne zadeve. Lahko pa rečem, da sem odšel, glede na življenjske pogoje, na boljše. Bil sem v večjem mestu, bližje Saigona, pa tudi v klubu so bili boljši pogoji.'

Kakšno pa je zdaj stanje? 'Trenutno sem doma, saj mi je potekla pogodba in v Vietnamu nisem podpisal druge. Tako da sem prost igralec! Sicer imam nekaj ponudb, ampak še nič konkretnega. Imam namen igrati še kakšna 3-4 leta, oz. dokler mi bo zdravje dopuščalo in bom imel motivacijo. Po igralski karieri bi se rad preizkusil kot trener. C licenco že imam, A bom šel verjetno delat naslednje leto, če bom doma. Potem pa spet po korakih. Najprej trenirati otroke, pozneje pa člane!'

Glede na odnos Fikija do nogometa in življenja, predvidevamo da ne bo imel težav pri iskanju novega kluba. Vsekakor bomo spremljali, za kateri klub bo poslej zabijal gole, tako kot jih je za vsakega do zdaj.
 

Robi Kraner, 06.12.2016